|
|
Brez Ellen White danes ne bi bilo adventizma, a brez teologov, filozofov, pesnikov, doktorjev medicine in pred Kristusom ponižnih in znanja željnih kristianov ne bi bilo Ellen White, vsaj kakršne je adventizem pozna ne. Govorim o plagiarizmu, literarni kraji, katero je prakticirala Ellen White in katero naj bi šele pozno v starosti, 6 let pred smrtjo, priznala.
V reviji Advent Review and Sabbath Herald so veckrat govorili o plagiarizmu in v nekem clanku iz prepoznega junija leta 1980 pisali, da je Ellen nekoc nekomu priznala svoja necedna pocetja in rekla, da mora odslej vsako njeno delo vsebovati opombe, v katerih mora pisati, od kod je bilo gradivo za njene knjige vzeto. Neki bralec je napisal reviji pismo in spraševal za datum, ko je bilo to neverjetno priznanje izreceno. Odgovor v osebnem pismu, ki ga ostala bralska populacija ni nikoli videla, se je glasil:
"Sprašujete za datum, ko je Ellen White
podala navodila, da morajo biti avtorji citiranega besedila
vkljuceni
v opombe v njenih knjigah. To je bilo okoli leta 1909. Sprašujete
tudi,
v katerih knjigah je bilo to upoštevano. Edina knjiga, ki jo je to
doletelo,
je bila Veliki boj, ki je v prenovljeni izdaji leta 1911 vsebovala
opombe."
(The White Lie, Walter Rea, str. 49)
Don McAdams je na zborovanju Glendale
Committea
(Ellen G. White and Her Sources - tapes of 28-29 Jan. 1980) izjavil:
"Ce bi vsak odstavek v Velikem boju
pravilno
vseboval opombo vira z ustaljeno prakso in torej priznal avtorstvo tam,
kjer se priznati mora, potem bi to bil skoraj vsak odstavek."
(vzeto iz knjige The White Lie,
Walter Rea)
Za tiste, ki še vedno ne morejo
verjeti,
da knjige Ellen White niso odraz njene razsvetlitve s strani Boga, bodo
verjetno precej šokirani, ko bodo brali naslednje odstavke, saj jim je
cerkev predolgo prikrivala resnico!!
Willi White, sin Ellen White, je 30.
oktobra
leta 1911 na pot novi izdaji Velikega boja (1911) izjavil:
"V stari izdaji je bilo podano vec
kot
700 biblicnih referenc, a le malo zgodovinskih referenc je
vsebovalo
podatek, od kod so bile vzete ali citirane . V novi izdaji pa bo bralec
našel vec kot 400 referenc od 88. avtorjev."
(Žal so številke prav zapisane !!)
Povedal je tudi to, da so nekatere citate
v novi izdaji zamenjali z novimi, "mocnejšimi", avtorjev nekaterih
citatov
pa sploh niso našli, "vendar gre tu na sreco le za nekaj deset ali vec
manj pomenbnih citatov".
(Selected Messages, Book 3,
Appendix
A;
CD Rom: Published EGW Writings,
1994)
O originalnosti spisov Ellen White njen sin
prica
tudi v osebnem pismu:
"V zgodnjih dneh njenega dela je mati
obljubila
modrost v selekciji izmed rokopisov drugih, ... da bi locila
dragulje
resnice od navlake napak. Vsi smo videli kako se je to izpolnilo, a
kljub vsemu, ko mi je povedala za to, me je posvarila, naj tega ne
povem
drugim."
(The Sources of The Great
Controversy,
Adventist Review, 23.feb. 1984, p.5)
Zakljucek:
Sveto pismo jasno govori o tem, kakšno je Božje mnenje o takem pocetju, Adventisti pa skušajo opraviciti Ellen s trditvijo, da v tistem casu, po tistih zakonih, ne bi bila kriva plagiarizma ... A za sojenje duhovnih stvari prepustimo sodbo Svetemu pismu:
"Zatorej, glej, jaz sem zoper tiste
proroke,
govori Gospod, ki kradejo besede moje drug drugemu. Glej, jaz
sem
zoper proroke, govori Gospod, ki rabijo svoj jezik in pravijo: Govor
Božji
je. Glej, jaz sem zoper nje, ki prorokujejo sanje lažnjive,
govori Gospod, ki jih pripovedujejo in zapeljujejo ljudstvo moje s
svojimi
lažmi in z bahanjem svojim; jaz pa jih vendar nisem poslal in
jim
nisem zapovedal, in ne koristijo temu ljudstvu nikakor, govori
Gospod."
(Jeremija 23:30-32;
preberite
tudi do konca poglavja)